Omemba: Maja Planinc

»Na eni strani gre ozaveščanje splošne javnosti o problematiki duševnega zdravja otrok in mladih.«

»Stiske učencev se zgodijo predvsem v prostorih šol, zato smo te stiske skrili v šolske omarice.«

»Potrebno bi bilo, da je pogovor o duševnem zdravju in veščine s tega področja, del šolskega kurikula.«

»Veste, danes otroci doživljajo popolnoma drugačne stiske, kot so jih morda pred desetletji.«

»Ampak na srečo je pravzaprav treba zelo malo in največ, kar lahko imamo, je pristen odnos do sočloveka in pristen odnos s svetom.«

»Pridobili smo jih od svetovalnih delavcev v osnovnih šolah in od psihoterapevtov, ki se ukvarjajo z otroki in z mladimi.«

»Zato se je treba z njimi pogovarjati, moramo jim pokazati, da morajo najti stik s svetom okoli sebe.«

»Potrebno bi bilo, da je pogovor o duševnem zdravju in veščine s tega področja, del šolskega kurikuluma.«

»Vojna je!"«

»Ah, saj to ni nič«

»Razumem, da si prestrašen, toda zakaj si prestrašen, kaj te skrbi?«

»Vendar si ti na varnem pri meni«

»Kaj si slišal, kaj te skrbi?«

»Za otroke in mladostnike je izjemno pomembno, da se v družinah in šolah ustvarja podporno, varno okolje, kjer bodo lahko spregovorili o stiskah.«

»V zadnjem letu sem zagotovo pri sebi opazil strah, nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, kako bo potekal vsak dan.«

»Ne vem, ali ne razumejo naših težav ali jih nočejo slišati, a na njih se ne odzovejo resno.«

»Prostor, torej okolje, hrana, vse zunanje, stvarne zadeve niso toliko pomembne, kot je pomemben odnos.«

»Večina stisk izvira iz odnosov – pri tem ne gre zgolj za odnos starša ali drugega pomembnega odraslega neposredno do otroka, ampak tudi za preostale pomembne odnose v otrokovem življenju.«

»Kako se počutiš?«